Zgodovina

Druga polovica 19.stoletja je tudi na Slovenskem postregla z velikimi gospodarskimi, družbenimi in političnimi spremembami. Za gasilstvo so se predvsem zavzemali nekateri župani, svetniki in tudi premožnejši posestniki.
Prvo gasilsko društvo na Slovenskem je bila požarna bramba iz Metlike, ki jo je 18.9.1869 leta osnoval domači graščak, vitez dr. josip Savinšek. Že naslednje leto, torej 1870 so bile ustanovljene požarne brambe v Laškem,Ljubljani in na Ptuju, leta 1871 pa tudi v Mariboru, Celju in Krškem.
Tudi v takratnem Sv. Lenartu v Slovenskih goricah so v 19. stoletju resno upoštevali požarno nevarnost, čeprav so se z ognjem in požari soočali tudi v prejšnjih zgodovinskih obdobjih. V prvi polovici 19. stoletja na primer je imelo požarno nadzorstvo pri Sv. Lenartu gasilsko hrambo z dobro opremljenimi vozovi, čebri, ročnimi brizgalnami, lestvami, sekirami, vedri, moralo je paziti na opremo, ki je morala biti vedno v pripravljenosti. Tako so večji del vzdrževalnih stroškov nosili tržani. Leta 1831 je imela požarna hramba pri Lenartu naslednjo opremo:1 veliko brizgalno za 12 gasilcev, 1 veliko ročno brizgalno, 1 najnovejšo brizgalno, ki jo je upravljal en človek, 17 usnjenih vodnih škafov, 10 lestev, 5 požarnih kavljev, 2 soda za vodo in 2 sekiri. V kasnejših letih so poskušali opremo dopolnjevati. Prav številni požari so bili najbrž poglavitni vzrok, da so začeli v avstroogrski monarhiji v drugi polovici 19. stoletja ustanavljati požarno brambo( prostovoljna gasilska društva).
In tako je bilo tudi v Lenartu, kjer so tržani po zgledu drugih mest in trgov leta 1874 ustanovili požarno brambo. Bila je torej med prvimi na današnjem ozemlju Slovenije, kar ji daje še posebno zgodovinsko težo.